Iz Agadirja tokrat z 12. mestom

Včeraj je bila nova preizkušnja in sicer celinski pokal v Maroškem Agadirju, kejr sem lansko leto odstopil. Na popravnem izpitu nisem naredil iste napake kot lansko leto. Tokrat sem se pred štartom dobro ogrel v vodi in kasneje tudi preoblekel v suha oblačila. Škoda je edino bilo, ker so skrajšali plavanje. To je pomenilo, da bo toliko težje naredili boljši rezultat, saj sem trenutno le v vodi sposoben narediti razliko do ostalih tekmovalcev. Dan prej na familirizaciji so sotekmovalci namerili, da je en krog dolg 870m in so očitno organizatorji čez not kar od oka zmanjšali krog. Žal v škodo meni in še kakšnemu dobremu plavalcu.

Čas plavanja je bil 15 minut s tem da smo vmes leteli še med krogoma po plaži in potem do kolesa 200m. Če bi bilo normalno plavanje bi še nekaj tekmovalcev izgubilo priključek na plavanju in kolesu. Tako pa jih je kar nekaj ki so zaostali 20 do 25 s po plavanju potem ujelo prvo skupino na kolesu. Plavanje mi ni bilo pretirano težko in sem se držal v ospredju. Zaradi slabšega štarta pa sem kar nekaj časa potreboval, da sem prišel v prve vrste.

Sprva je kolo še letelo in bilo nekaj skokov a ko smo bili večina skupaj (od favoritov ni priključil le Springer) smo se vozili bolj z mislijo na tekaški del.

Tek pa živce parajoč. Že pred tekmo vem, da bo izgledalo slabo in da ne morem pričakovati hitrega teka ampak ko si v dirki potem samo to razmišljaš in te ubija v glavi na vsakem koraku. Sicer mi je Sandi že pred tekmo dejal da naj odtečem svojih 10km in naj se ne obremenjujem z drugimi tekmovalci ter da bo zaostanek najbrž tam med 2 do 3 minute za zmagovalcem ampak enostavno ne morem iz kože, ker vem kako sem se počutil takrat ko je vse bilo normalno. S temi kilogrami pa je kot da bi tekel s polnimi vrečkami fasunge iz trgovine.

Najbolj sem vesel, da je sezona v bistvu končana. Sicer še grem na tekmo decembra v Dakhlo ampak me sedaj čaka počitek in potem že delo za maj 2018, ko se začnejo kvalifikacije. Glede na točke in to da bom končal leto okoli 150 mesta bo treba aprila še na kakšno tekmo, da pridem do 120, kjer ne bom imel težav z uvrstitvijo na štartno listo za svetovni pokal in svetovno serijo, ko bo to potrebno.

Letošnjo sezono pa bom probal čimprej pozabiti in pustiti za sabo. Nekaj sem se naučil ampak me je tudi zelo drago stalo. Na koncu ne morem reči, da so bili rezultati slabi, le moja pričakovanja po lanski sezoni so bila toliko večja in ko se ne izide je potem razočaranje toliko večje. Rad pa bi se zahvalil zvezi, ki me je kljub vsemu podpirala in nudila vso pomoč, ki sem jo rabil. Upam da v letu 2018 upravičim zaupanje in začnem nizati vrhunske rezultate na tekmah svetovnega pokala, ki bodo omogočili nastop v Tokiu.